Aveš ono, ko od pol9 zjutraj sediš za računalnikom in pišeš
stvari za ta presneti faks, ko zunaj sije sonce in se ti že kar malo meša. Ležalnik
na terasi in limonada pa kar kličeta naj pridem bluzit. Res fajn, si mislim, bom pa vsaj razturala na zagovoru, ha!
Okej, danes me je ena gospa v Mercatorju vprašala čemu se veš čas med sprehajanjem po trgovini tako pisano smejem. Pa se sploh nisem zavedala, da medtem, ko sem brskala po policah, sem s svojim nasmeškom najbrž izgledala kot neka čudakinja, ki ful uživa ob izbiranju gostega soka. Sem ji pa v trenutku odgovorila, da brez razloga. Pač je lep dan, a ni? In je rekla, da je res.
Potem ugotovim, da je za srečo potrebno tako zelo malo. Aveš tiste male stvari kot so prisrčen nasmeh, ljubek kompliment, ukraden poljub, objem pod dežnikom v največjem nalivu pa zanimiv pogovor. Al pa ena velika lubenica na vroč dan, tablica čokolade, ko pogrneš izpit, najbolj mehka odeja pozimi in dovolj vtičnic pri prijateljici, da lahko vse polnete mobije.
Ugotovim, da si srečen točno toliko, kolikor se odločiš, da boš srečen.
Mi je pa blazno všeč, ko vidim koliko različnih sreč na svetu obstaja. Zadnjič sem prebrala en hud verz, češ da te nihče ne sme učiti kako biti srečen, ker na svetu ne obstaja takšna sreča, ki bi osrečila vse ljudi na svetu. Kot, da bi rekel one happines fits all, ni šans. In je tk noro kul, ko zagledam 5 letnega fantka, ko ne bi mogel biti srečnejši, ko mu je mami kupila nek vesoljski sok s pisano slamico. Pa vidim prijateljico, ki je srečna, ker ima končno celo steno polepljeno s 3D metulji. Pa sestrično, ko se baše s kitajsko. Pa bratca, ko si piše neke skrivne smsje, ki jih ne sme živa duša videt. Pa nekega neznanca, ki je bil noro vesel, ko je v H&M-u kupil novo poletno majico.
Ej, so stvari v življenju, ki nas prisilijo v tiste dneve, ko poslušamo otožne balade Adele in bi najraje zmazali celo banjico sladoleda ali pa se zabijali z glavo v zid, ampak takrat se spomnem kaj mi babica pravi glede sreče:
''Samo eno dolžnost imaš, bodi srečen.''
