petek, 7. december 2012

Zima, zima bela...

Občutek ugodja. Vsakdo si ga želi. Mogoče ne vsak dan. Mogoče samo za trenutek. Saj veste,občutek,ko iz omare poiščete najbolj kakovostna mila,ki že z samim vonjem dajejo občutek nebes. Božansko. In vsa mehkoba, ko se ti vroče kapljice prelivajo po telesu. Občutek svobode,občutek lepote,občutek pomirjenosti. Potem pa odetje v najbolj mehko odejo na kateri je še vedno vonj ljubljene osebe. Močan stisk in zaplavaš v sanje,ki so izjemno lepe. Popoln trenutek.

Veseli december je tu. Okrašena Ljubljana kar kliče po sprehodu skozi ulice polne romantike in polne topline. Vonj kuhanega vina se pomeša s snežinkami in kdo bi se mu lahko pravzaprav uprl? Stopinje, ki jih puščaš v snegu ti neustavljivo sledijo, ozreš se nazaj, a v trenutku se zabrišejo. V svojih škornjih ti je zaenkrat toplo, vendar veš, da ob čakanju na avtobus postajajo vedno bolj mrzli. Popiješ sadni čaj in se zraven sladkaš s čisto navadnimi piškoti ali pa s tistimi z veliko čokolade. Razmišljaš o nakupu novega šala, rokavic in kape, ki vsako zimo postanejo tvoji najboljši prijatelji. Odločiš se za nakupovanje božičnih daril. Narediš seznam ljudi in seznam stvari s katerimi jih boš obdaroval. Počutiš se izjemno otroško, ko te doma še vedno pričaka darilo Svetega Miklavža. In, ko te pričaka darilo pod smrečico od gospoda Božička. Vsako leto dovoliš mlajšemu bratu ali sestri, da ona posadi zvezdo na vrh smrečice. Božansko ješ in zdi se ti, da je mesec december čista razvada. Hitiš po obiskih z družino in se sladkaš. In zopet se sladkaš, tvoja omara je izjemoma polna sladkarij. Obožuješ sneg ali pa ga neizmerno sovražiš, a čeprav ti sneg ni pri srcu vseeno rad/a švigaš po smučiščih in se vsako uro ustaviš v krčmi na čaju. Obupno se ti zdi, da imaš na sebi štiri kose oblačil in ti je še vedno mrzlo. In obupno sovražiš kepanje. Na živce ti gre dejstvo da uggice po daljšem času vseeno premočijo in da lasje čez zimo dobijo toliko električne energije. In da z rokavicami ne moreš tipkati po touch screen mobitelu. Ampak všeč ti je dejstvo, da lahko zimo izkoriščaš z odejo, posteljo in najljubšimi serijami. In za stiskanje z najdražjimi kar celo nedeljo. Všeč ti je tudi, da so ljudje decembra boljše volje in bolj razpoloženi za zabavo. Najbolj pa ti je všeč, da december prinaša počitnice med katerimi se boš lahko popolnoma odklopil/a. In čeprav vsak dan v mislih ponavljaš naj zima čimprej mine si v trenutku norosti včasih vseeno privoščiš angelčka v snegu, priznaj. Ali pa snežaka.
Veseliš se novega leta, ki bo preživeto s tebi prav posebnimi ljudmi. A nikar ne piši novoletnih zaobljub, saj dobro veš, da niso tvoja dobra vrlina. 





Tara





četrtek, 25. oktober 2012

Emona skozi oči študentke


  • 1906- Prvo radijsko oddajanje
  • 1250- Prvi poskusi samodejnega preslikavanja s fotokemičnimi snovmi
  • 1826- Prva ohranjena fotografija
  • 1895- Brata Lumiere; projeciranje slike brez utripanja


Uvod ali nepomembne letnice? Letnice, ki so spremenile svet tehnologije in so zaslužene za današnjo televizijo, radio, fotografijo, snemanje? Kakorkoli že, mineva že 25. dan odkar sem začela svoje študentsko življenje. Kar malo strašno se je slišala tale Ljubljana, sploh prvi teden. Pa je bil prvi teden še najbolj preprost poleg lovljenja trole in dileme, če je številka na tem zvitem avtobusu tista prava. Prvi teden ni bilo treba vedeti sto letnic zgodovine medijev in niti ni bilo treba opravljati sprotnih nalog. Že vpeljani študentje bi mi rekli nekaj v smislu ''kar navadi se''. Tako kot sem se navadila na vožnjo s svojim pisanim kolesom, na prerivanje med množico, na belo kavo popoldne, na jutranjo meglo in na izpisovanje podatkov v zvezek. No pa tudi na zabavo, pohajkovanje in druženje. 

In veste na kaj sem se v teh 25.dneh še navadila? Pogleda iz 14 nadstropja, kjer s cimro kar malo zviška pogledujeva na Štepanjsko naselje. Zvečer pa je prav romantično, saj veste, tisoč luči in visoko na nebu še zvezde. In stanovanje je res bomba. Tu in tam polepljeni lističi, pisane preproge, rožaste odeje, Cubi Doo Manner na pisalni mizi, kavni aparat na kuhinjski omarici, skleda polna rdečih jabolk, 30 parov čevljev, 10 različnih jaken, ogromno kozmetike in super osvežilec zraka. 

Pravzaprav mi v tem udobnem stanovanju prav nič ne manjka. Razen mamine odlične kuhe ob 14.00 na mizi.  Ali štejejo tudi zamrznjene stvari? Desni sosed sicer zvečer televizor posluša na najvišji možni glasnosti, ko zazvoni zvonec pa nikoli nisem prepričana ali nekdo zvoni spodaj pred vhodnimi vrati v blok ali ta nekdo že stoji pred stanovanjskimi vrati.
Vse tako novo, vse tako super, vse tako skrivnostno. 



sobota, 13. oktober 2012

Vse si, kar je!


Za lep večer poln nasmehov, ki jih rišejo različni obrazi z modrimi ali pa morda rjavimi očmi. Za vse, ki s skodranimi lasmi pijete metin čaj, pa tudi za tiste, ki s plešo prebirate svojo najljubšo knjigo. Zame, ki bom par kratkih vrstic napisala na svoj blog na katerega bom sedaj redno objavljala svoje čičke čačke. Zate, ki ti solze polzijo po licu in se ti zdi svet ovit v črnino. Navsezadnje pa kar za vse. Svet sestavlja neskončen krog ljudi, tako kot je neskončna ljubezen do tebe. Ja, tako je, tudi ti imaš osebo, ki se skriva v naslednji misli.
“Only once in your life, I truly believe, you find someone who can completely turn your world around. You tell them things that you’ve never shared with another soul and they absorb everything you say and actually want to hear more. You share hopes for the future, dreams that will never come true, goals that were never achieved and the many disappointments life has thrown at you. When something wonderful happens, you can’t wait to tell them about it, knowing they will share in your excitement. They are not embarrassed to cry with you when you are hurting or laugh with you when you make a fool of yourself. Never do they hurt your feelings or make you feel like you are not good enough, but rather they build you up and show you the things about yourself that make you special and even beautiful. There is never any pressure, jealousy or competition but only a quiet calmness when they are around. You can be yourself and not worry about what they will think of you because they love you for who you are. The things that seem insignificant to most people such as a note, song or walk become invaluable treasures kept safe in your heart to cherish forever. Memories of your childhood come back and are so clear and vivid it’s like being young again. Colours seem brighter and more brilliant. Laughter seems part of daily life where before it was infrequent or didn’t exist at all. A phone call or two during the day helps to get you through a long day’s work and always brings a smile to your face. In their presence, there’s no need for continuous conversation, but you find you’re quite content in just having them nearby. Things that never interested you before become fascinating because you know they are important to this person who is so special to you. You think of this person on every occasion and in everything you do. Simple things bring them to mind like a pale blue sky, gentle wind or even a storm cloud on the horizon. You open your heart knowing that there’s a chance it may be broken one day and in opening your heart, you experience a love and joy that you never dreamed possible. You find that being vulnerable is the only way to allow your heart to feel true pleasure that’s so real it scares you. You find strength in knowing you have a true friend and possibly a soul mate who will remain loyal to the end. Life seems completely different, exciting and worthwhile. Your only hope and security is in knowing that they are a part of your life.” 
-Bob Marley
                                                                                           
                                                                                                                              Tara